Marsikdo se še spominja leta 2004, ko je velikanski cunami −  kot posledica potresa pod Indijskim oceanom z jakostjo 9,1 po Richterju −, širok približno 5500 kilometrov, prizadel najprej obale Sumatre v Indoneziji nato pa še druge države.

Umrlo je približno 230 000 ljudi iz štirinajstih držav. Nenavadno pa je bilo, da v naslednjih dneh in tednih niso našli veliko živalskih trupel. Začele so krožite zgodbe ljudi, ki so pred potresom opazili, kako nenavadno so se vedle živali. Priče iz Šrilanke in Tajske so poročale, da so sloni trobili in se umikali na višje ležeče predele, da psi niso hoteli iz hiš, da so flamingi zapuščali gnezda. Že stoletja so zapisana pričevanja ljudi o šestem čutu živali, ki jih opozori na bližajočo se naravno nesrečo, vendar znanosti te domneve doslej ni uspelo potrditi.

Sicer je znano, da imajo živali posamezne čute bolje razvite kakor ljudje, vendar je le malo znanstvenikov, ki bi pritrdili, da živali natančno vedo, da bo potres. Menijo, da so se sloni umikali na višje predele predvsem zato, ker so zaznali infrasonične valove, ki jih je sprožilo tresenje tal. Temeljna frekvenca teh valov je 20 hercev ali manj in jih ljudje ne slišimo (najnižji ton klavirja, A₀ ima frekvenco 27,5 herca, in to je najnižji ton, ki ga človek še lahko zazna).

Občutljive na vibracije

Infrasonične valove lahko sprožijo potresi, izbruhi ognjenikov, plazovi, bliski, meteorji, rušenje ledenih gora in morda še kaj. Sloni, nosorogi, povodni konji, kiti, mačke, psi in številne ptice se zanašajo na infravalove pri komunikaciji in navigaciji. Ko so sloni v Šrilanki zaznali prve nizke frekvence tresenja tal, ki se je širilo iz Indijskega oceana, niso vedeli, da prihaja cunami, verjetno so se skušali le nagonsko oddaljiti od vira ogrožajočega zvoka.

Številne živali, žuželke in ptice so še zlasti občutljive na Rayleighove valove, vrsto valov, ki se širijo na vse strani po površju tal. Po začetnem izbruhu v notranjosti zemlje valovi potujejo skozi zemeljsko skorjo na površje in tam oddajajo komaj zaznavne vibracije. Te potujejo z desetkratno hitrostjo zvoka, lahko pa jih zaznajo živali, ki so občutljive zanje, preden cunami, ki se premika veliko počasneje, udari ob obalo. Ljudje tudi imamo mehanične receptorje v koži, Pacinijeva telesca, ki zaznavajo spremembe v vibraciji in tlaku, toda njihova optimalna občutljivost je 250 hercev, Rayleighovi valovi, ki jih sproži potres, pa so navadno pod 20 herci, zato nam Pacinijeva telesca v takšnem položaju ne morejo pomagati.

Zdi se, da lahko tudi mravlje zaznajo potres in tudi prihajajoči hud naliv. V neki nemški raziskavi so ugotovili, da rdeče gozdne mravlje rade gradijo gnezda vzdolž aktivnih prelomnic. Triletna raziskava je pokazal, da mravlje nekaj dni pred potresom sicer nadaljujejo s svojimi opravki, vendar ostajajo ponoči zunaj gnezda, čeprav so tako bolj izpostavljene sovražnikom, dan po potresu pa se znova vrnejo vanj. Domnevajo, da imajo mravlje receptorje, ki se odzivajo na komaj zaznavne pline v ozračju in elektromagnetna polja, ki spremljajo tresenje tal in nevihte. Mravlje pogosto gradijo svoja gnezda okoli lukenj v tleh, da se še bolj zavarujejo pred hudim nalivom ali pa poiščejo višje ležeča območja, na primer vrhove dreves, da jih prihajajoči naliv ne bi spral.

Že veliko dni pred potresom je v naravi vse drugače

Zdaj so znanstveniki tudi prvič dokazali, da živali vedo, da bo potres. S kamerami so spremljali vedenje živali pred potresom. Ugotovili so, da so se številne živali kot na primer glodavci, pume in ptiči, zatekli v višje ležeče predele ali pa se že nekaj dni pred potresom skrili v luknje.

Raziskavo je vodila dr. Rachel Grant z univerze Anglia Ruskin University. S številnimi kamerami nameščeni v narodnem parku Yanachaga v Peruju, so ugotovili, da so začele opazovane živali spreminjati svoje vedenje že 23 dni pred potresom, ki je leta 2011 z jakostjo 7 stopnje po Richterju prizadel območje Contamana v Peruju.

Na začetku proučevanja so kamere v povprečju zaznale od 5 do 15 pojavljanj opazovanih živali v merjenem obdobju dneva, pred potresom pa se je število pojavljanj živali začelo zmanjševati. Od sedem do pet dni neposredno pred potresom, kamere niso več zaznale premikanja opazovanih živali. To je bilo nenavadno, saj je bilo opazovano območje gorat predel deževnega gozda.

Dr. Rachel Grant, docentka za biologijo živali in okolje, pravi, da so na prva znamenja potresa zlasti občutljivi glodavci, ki se skrijejo v luknje že osem dni pred potresom. Raziskava je pokazala, da se živali verjetno tako odzivajo zaradi sprememb v ionosferi.

Dr. Henry Streby z univerze Berkeley v Kaliforniji in njegovi sodelavci so ugotovili, da so zlatoperuti goseničarji (Vermivora chrysoptera) zapustili svoj okoliš že štiriindvajset ur prej, preden je tisto območje prizadel tornado, ki je ubil vsaj petintrideset ljudi. “Najbolj nenavadna ugotovitev je bila, da so ptice odletele že veliko prej, preden je prišlo neurje,” je izjavil Streby. “V trenutku, ko so nas napovedovalci vremena svarili, da se bo morda tornado premaknil v našo smer, so te ptice očitno že pobrale šila in kopita ter zapustile nevarno območje.”

 

Ionosfera in potresi

Najverjetnejši vzrok za takšen odziv živali naj bi bilo kopičenje pozitivnih ionov v ozračju. Ti se začnejo v večjih količinah pojavljati na zemljinem površju in ozračju zaradi tlaka in premikov skal v zemljini notranjosti, in to zlasti vpliva na živali, ki živijo pri tleh in v votlinah. “S svojo sposobnostjo občutiti spremembe v neposrednem okolju, nam lahko živali pomagajo razumeti subtilne spremembe, ki se zgodijo pred velikim potresom,” pravi prof. Friedemann Freud iz inštituta Seti. Profesor

Friedemann Freund, ki sicer dela v Nasinem raziskovalnem centru v Kaliforniji, in Jean-Pierre Raulin iz Centra za radijsko astronomijo in astrofiziko Mackenzie (CRAAM) v Braziliji sodelujeta tudi v raziskovanju nenavadnega vedenja živali pred potresom. Merita spremembe v ionosferi, plasti Zemljinega ozračja, kjer je velika koncentracija ionov in prostih elektronov in je sposobna reflektirati radijske valove. Tudi oni so kamere namestili na grebenu na višini 900 metrov. Ugotovili so, da so se živali, ki so bile izpostavljene večji količini pozitivnih ionov v ozračju, odpravile na višje ležeča območja, kjer je teh ionov manj. Omenjena raziskovalca sta tudi ugotovila, da je prišlo do odboja radijskih valov z nizko frekvenco (VLF) nad epicentrom potresa. Odkrila sta motnje v ionosferi, ki so se začele nakazovati dva tedna pred potresom, zlasti velike spremembe v ionosferi pa so se začele osem dni pred potresom, in sovpadajo s pomembnim zmanjšanjem dejavnosti živali v omenjenem času.

Pozitivni ioni v zraku imajo različne negativne učinke na živali, kot je na primer sindrom serotonina. Ta se kaže v naraščajoči ravni serotonina v krvi, ki povzroči simptome, kot so nemir, razburjenje, hiperaktivnost in zmedenost.

Dr. Rachel Grant pravi, da je naslednji cilj raziskav najti zanesljiv način spremljanja vedenja živali, da ne bi prihajalo do “lažnih alarmov”. V ta namen bodo začeli proučevati plankton – mikroskopske živalce, ki živijo v vodi, da bi morda te omogočile zanesljivejše napovedovanje potresne dejavnosti. Raziskave na živalih so koristne, saj pomagajo izboljšati zanesljivost kratkoročne napovedi potresov.

 Živali pa ne pomagajo samo napovedovati potresov, temveč tudi iskati zasute žrtve. Novembra lani so raziskovalci državne univerze v Severni Karolini (North Carolina State University) opremili ščurke z miniaturnimi mikrofoni, da bi ti odkrili komaj slišne zvoke.

Raziskovalci so si zamislili, da naj bi se tako imenovani kibernetski ščurki splazili med ruševine, ki jih je prizadel potres ali kakšna druga nesreča, in tako pomagali reševalcem poiskati preživele. “V porušenih stavbah je najlažje najti preživele s pomočjo zvoka,” pravi Alper Bozkurt, docent za elektrotehniko in računalništvo na omenjeni univerzi, “zato smo prišli na misel, da bi ščurke opremili z mikrofoni z visoko resolucijo, ki ločijo med pomembnimi zvoki (klici ljudi, ki vpijejo na pomoč) od zvokov, ki niso pomembni (na primer zvok kapljajoče pipe).”
Ščurke usmerjajo z elektronskim delovanjem na njihove cerke – senzorični organ, ki ga imajo te žuželke na koncu zadka in ga uporabljajo za preverjanje tal, da ne bi s trebuhom podrsale ob kaj. Z električno stimulacijo cerkov se začnejo ščurki premikati v želeno smer oziroma iskati pravi zvok. Raziskujejo tudi možnost brezžičnega vplivanja na cerke.

Rafko Novak, objavljeno v reviji AURA št. 308, april 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com